Drago Kraljević: REVIZIJA ZLA – REVISIONE DEL MALE – REVISION OF THE EVIL – REVISION DES BÖSEN / Sažetak, Riassunto, Summary, Zusammenfassung, Povzetek
(Drago Kraljević
REVIZIJA ZLA: Uzroci i posljedice prikrivanja nacifašističkih zločina u Italiji)
Sažetak
Autor istražuje poveznicu između zločina koje je fašizam počinio u razdoblju od 1922. do 1945. godine – uključujući Afriku, Hrvatsku i južnoslavenske zemlje – i amnestije fašizma nakon Drugoga svjetskog rata, prikrivanja dokumentacije o počinjenim zločinima, donošenja zakona posvećenih Holokaustu (2000.) i Dana sjećanja na egzodus i jame (2004.), koji su službeno ozakonili „kolektivnu memoriju“ o novoj talijanskoj povijesti. U ime „nacionalne pomirbe”, „ljevica“ i desnica međusobno su postigle dogovor o tome da fašistički zločini u prošlosti više „ne postoje“. Time fašistička Italija, kako je utvrđeno u spomenutim zakonima, više nije agresor – koji je počinio masovne zločine – već obična žrtva nacizma i jugoslavenskog režima. Talijansko poratno razdoblje obilježila je intenzivna promidžbena akcija usmjerena na stvaranje slike o zemlji koja je navodno bila i ostala „imuna na fašističku prošlost“. Time je, kako ističe autor, prihvaćena mitska predodžba o Pokretu otpora. Zatim podsjeća na to da su fašistički zakoni bili rasistički, davno prije 1938. godine. Kada je riječ o uzrocima i posljedicama prikrivanja fašističkih zločina u Italiji, ne smijemo zaboraviti na talijanski kolonijalizam u Africi, s obzirom na to da je riječ o najvećemu zločinu počinjenom prije početka 2. svjetskog rata, danas nedovoljno poznatom u Italiji i Hrvatskoj. Riječ je o istoj fašističkoj stranci, istoj ideologiji, istoj vojsci i istome vođi („duce“) tȇ iste stranke, koji su sudjelovali u masovnim zločinima u Africi, uključujući one s nacistima nakon 1941. godine. Sve je to izbrisano iz nove „kolektivne memorije“ koju je godinama postupno i osmišljeno gradila talijanska vladajuća politička klasa uime spomenute „nacionalne pomirdbe“. Italija je tijekom prošlog stoljeća prošla kroz veoma teška i složena vremena, čija su bitna obilježja: kolonijalizam, fašistički režim i zločini te veoma složen prijelaz iz monarhije u republiku – bez „talijanskoga Nürnberga“. Tijekom 1980-ih godina počelo je pucati jedinstvo među sudionicima i sljednicima Pokreta otpora, a već 1990-ih godina antifašistička paradigma ušla je u ozbiljnu krizu pod naletom afere „Tangentopoli“ (Mani pulite / Čiste ruke). Istovremeno, nakon pada Berlinskoga zida, Komunistička partija Italije kreće u vlastitu preobrazbu i reviziju povijesti. Sjećanje na fašističko nasilje postupno se počelo suprotstavljati sjećanju na žrtve u „fojbama“, ali i na zločine koje su talijanski partizani počinili u nekim dijelovima zemlje. Knjiga predstavlja upozorenje na to: a) da borba protiv zla koje su fašisti započeli krajem tridesetih i početkom četrdesetih godina 20. stoljeća ni danas nije gotova; b) da je moguć nov model fašizma – pod drugim imenom u drukčijim okolnostima, o čemu govore mnogi ugledni talijanski intelektualci poput Umberta Eca, Francesca Filippija i drugih; c) da borba protiv fašizma mora biti primjerena opasnosti koju predstavlja i d) da je ono što treba učiniti prvenstveno zadaća sadašnje generacije. Dio knjige autor je posvetio talijanskim mitovima, bez kojih je danas teško shvatiti poimanje o Mussolinijevoj ulozi i načina prikrivanja fašističkih zločina. Jedan od njih, veoma bitan, ističe da je tzv. Južno kraljevstvo (Regno del Sud, 1943. – 1944.), prelaskom na stranu Saveznikā, „iskupilo sve grijehe fašizma“. Takav pristup fašističkim zločinima i „kolektivnoj memoriji“, koja se temelji na „službeno utvrđenoj povijesnoj istini“, posljedično utječe i na aktualnu politiku službene Italije prema Hrvatskoj. (Ur.)
* * *
Riassunto
(Drago Kraljević
REVISIONE DEL MALE: cause e conseguenze dell'occultamento dei crimini nazifascisti in Italia)
L'autore indaga sui legami tra i crimini che il fascismo ha compiuto nel periodo dal 1922 al 1945 – includendo l'Africa, le terre croate e slave del Sud – l'amnestia del fascismo dopo la Seconda guerra mondiale, l'occultamento della documentazione sui crimini compiuti e la promulgazione di legge sull'Olocausto (2000) ed il Giorno di ricordo dell'esodo e delle „foibe“ (2004), che hanno ufficialmente legalizzato la „memoria collettiva“ della nuova storia italiana. In nome della „riconciliazione nazionale“, la destra e la „sinistra“ hanno raggiunto reciprocamente un accordo che i crimini fascisti del passato „non esistono più“. Così l'Italia fascista, come è stato stabilito nelle menzionate leggi, non è più l'aggressore – che ha compiuto i crimini di massa – bensì una semplice vittima del nazismo e del regime jugoslavo. Il periodo postbellico italiano è stato caratterizzato da un'intensa campagna di propaganda volta a creare un'immagine del Paese, che sarebbe stato e sarebbe rimasto „immune al passato fascista“. Così è, come sottolinea l'autore, stata accettata l'idea mitica del Movimento della resistenza. In seguito ricorda che le leggi fasciste erano razziste assai prima del 1938. Quando si tratta di cause e conseguenze di nascondere i crimini fascisti in Italia, non dobbiamo dimenticare il colonialismo italiano in Africa, siccome si tratta del più grande crimine commesso prima dell'inizio della Seconda guerra mondiale, oggi poco conosciuto in Croazia ed Italia. Si tratta dello stesso partito fascista, della stessa ideologia, dello stesso esercito e dello stesso capo di partito („duce“) che hanno partecipato ai crimini di massa in Africa, inclusi gli episodi con i nazisti, dopo il 1941. Tutto questo è stato cancellato dalla nuova „memoria collettiva“ che la classe politica dirigente italiana ha gradualmente e volutamente costruito negli anni in nome della suddetta „pacificazione/riconciliazione nazionale“. L'Italia durante lo secolo scorso ha attraversato tempi molto difficili e complessi, le cui caratteristiche essenziali sono: il colonialismo, il regime facista e i crimini, e una transizione molto complessa dalla monarchia alla repubblica – senza la „Norimberga italiana“. A partire dagli anni '80, l'unità all'interno dei seguaci del Movimento di Resistenza cominciò a incrinarsi, e già negli anni '90, il paradigma antifascista entrò in una grave crisi sotto l'influenza della vicenda „Tangentopoli“ (Mani pulite). Al contempo, il Partito comunista italiano, dopo la caduta del Muro di Berlino, intraprende la propria trasformazione e revisione della storia. Alla memoria delle violenze fasciste iniziò gradualmente ad opporsi la memoria delle vittime nelle „foibe“, ma anche dei crimini commessi dai partigiani italiani in alcune parti del paese. Il libro è un avvertimento: a) che la lotta contro il male che i fascisti iniziarono tra la fine degli anni Trenta e l'inizio degli anni Quaranta del Novecento non è finita neppure oggi; b) che un nuovo modello di fascismo è possibile – sotto un nome diverso in circostanze diverse, di cosa parlano molti illustri intellettuali italiani come Umberto Eco, Francesco Filippi ed altri; c) che la lotta contro di esso deve essere adeguata al pericolo che rappresenta e d) che ciò che deve essere fatto è principalmente compito dell'attuale generazione. Una parte del libro l'autore l'ha dedicata ai miti italiani, senza i quali oggi è difficile avere una percezione sul ruolo di Mussolini e del modo di nascondere i crimini fascisti. Uno tra loro, assai importante, sottolinea che il cosiddetto Regno del Sud (1943 – 1944), passando alla parte degli Alleati, ha „riscattato tutti i peccati del fascismo“. Tale approccio ai crimini fascisti e alla „memoria collettiva“, che si basa „sulla verità storica ufficialmente confermata“, di conseguenza influenza anche la politica ufficiale dell'Italia in confronti della Croazia. (Traduzione: Vanesa Begić)
* * *
Summary
(Drago Kraljević
REVISION OF THE EVIL: Causes and Consequences of Concealing the Nazi–fascist Crimes in Italy)
The author examines the linkage between the crimes under fascism from 1922 to 1945 – including Africa, Croatia and South Slavic lands – the amnesty of fascism after the Second World War, the concealment of documentation about crimes that had been committed, and the enactment of the laws on the Holocaust (2000) on one side, and the Remembrance Day that is closely related to the exodus and the caves („foibe”) (2004) which officially legalised „the collective memory” about the new Italian history on the other side. In the name of „the national reconciliation”, „the left wing” and the right wing mutually agreed that the fascist crimes in the past were „no more existent”. Fascist Italy, as determined in the above–mentioned laws, thus, ceases to be the aggressor that committed massive crimes, but becomes a usual victim of Nazism and the Yugoslav regime. The post–war Italian period was characteristic for intensive propaganda actions, orientated towards the building of a picture about the country that was supposedly „immune to the fascist history” and remained as such. Due to this, the author emphasizes, the mythical idea about the Resistance Movement was simply accepted. He then reminds us that the fascist laws were racist in its character much earlier than in 1938. Considering the concealment of causes and consequences of the fascist crimes in Italy, we must not forget the Italian colonialism in Africa as it represents the biggest crime before the beginning of the Second World War, which is not quite known in Italy and Croatia today. It is the same fascist party, the same ideology, the same army, and the same leader („Duce”) of the same party that participated in those massive crimes in Africa, including the ones committed with the Nazis after 1941. All this was just erased from the new „collective memory” that had been created, gradually and purposefully, by the Italian leading political class in the name of already mentioned „national reconciliation”. During the last century, Italy had very hard and tough times, significantly known for the following: colonialism, the fascist regime and crimes, and a very complex transition from the monarchy to the republic; however, this happened to the Italians, without having „the Italian Nürnberg”. In the 1980s, the unity within the followers of the Resistance Movement started to crash, and as early as in the 1990s the antifascist paradigm found itself in a serious crisis under the scandal called „Tangentopoli“ (Mani pulite / Clean Hands). At the same time, the Italian Communist Party, after the fall of the Berlin Wall, began its own transformation and revision of history. Memories of the fascist violence slowly started opposing to the memory of the victims who had ended up in caves („foibe”), but also of the crimes that the Italian partisans had committed in some parts of the country. This book warns us that: (a) a fight against the evil, which the fascists started in the late 1930s and early 1940s, has not finished so far; (b) a new model of fascism is possible – with a different name and under different circumstances, which has been mentioned by many highly–esteemed Italian intellectuals, like Umberto Eco, Francesco Filippi, and others; (c) a fight against it must be adequate in proportion to the danger it represents; and (d) what should be done is a task reserved primarily for the current generations. In one part of this book, the author writes about the Italian myths, which nowadays help us understand the perception of the role that Mussolini had and the manner in which the fascist crimes were hidden. One of them, very important, emphasises that the so–called Kingdom of the South (Regno del Sud, 1943 – 1944) „atoned for all fascist sins” when changed a side and joined the Allies. Such an approach to the fascist crimes and „the collective memory”, based on „the officially–confirmed historical truth”, also consequently affects the currently official policy of Italy towards Croatia. (Translation: Renata Šamo)
* * *
Zusammenfassung
(Drago Kraljević
REVISION DES BÖSEN: Ursachen und Folgen der Verheimlichung der nazi–faschistischen Verbrechen in Italien)
Der Autor untersucht die Verbindung zwischen den vom Faschismus in der Zeit von 1922 bis 1945 begangenen Verbrechen – einschließlich jene in Afrika, Kroatien und a. südslawischen Ländern –, dem Straferlass für Faschisten nach dem Zweiten Weltkrieg, der Verschleierung der Dokumentation über die begangenen Verbrechen und der Verabschiedung von Gesetzen, die sich mit dem Holocaust beschäftigen (2000) mit dem Gedenktag des Exodus und der „Foiben“ (2004), der das „kollektive Gedächtnis“ der neuen italienischen Geschichte offiziell legitimierte. Im Namen der „nationalen Versöhnung“ einigten sich „Linke“ und Rechte einvernehmlich darauf, dass die faschistischen Verbrechen der Vergangenheit „nicht mehr existierten“. Somit wird das faschistische Italien, wie in den oben genannten Gesetzen festgelegt, nicht mehr als Aggressor, der Massenverbrechen begangen hat, sondern als ein gewöhnliches Opfer des Nationalsozialismus und des jugoslawischen Regimes gesehen. Die italienische Nachkriegszeit wurde von einer intensiven Propagandakampagne geprägt, die darauf abzielte, ein Bild des Landes zu produzieren, das angeblich „immun gegenüber der faschistischen Vergangenheit“ war und blieb. Damit wurde, wie der Autor betont, die mythische Darstellung der Widerstandsbewegung angenommen. Weiter erinnert er daran, dass faschistische Gesetze schon lange vor 1938 rassistisch waren. Wenn es um die Ursachen und Folgen der Vertuschung faschistischer Verbrechen in Italien geht, dürfen wir den italienischen Kolonialismus in Afrika nicht vergessen, da es sich um das größte Verbrechen vor Beginn des Zweiten Weltkriegs handelte, das im heutigen Italien und Kroatien kaum noch bekannt ist. Es geht um dieselbe faschistische Partei, dieselbe Ideologie, dieselbe Armee und denselben Führer („Duce“) derselben Partei, die an Massenverbrechen in Afrika beteiligt waren und die nach 1941 an den Verbrechen der Nazis teilgenommen haben. All dies wurde aus dem neuen „kollektiven Gedächtnis“ gelöscht, das von der herrschenden politischen Klasse Italiens im Laufe der Jahre im Namen der oben erwähnten „nationalen Versöhnung“ schrittweise und bewusst aufgebaut wurde. Im letzten Jahrhundert erlebte Italien sehr schwierige und komplexe Zeiten, deren wesentliche Merkmale sind: Kolonialismus, faschistisches Regime und seine Verbrechen und ein sehr komplexer Übergang von der Monarchie zur Republik – all das ohne das „italienische Nürnberg“. Ab den 1980er Jahren begann die Einigkeit unter den Anhängern der Widerstandsbewegung zu bröckeln, und bereits in den 1990er Jahren geriet das antifaschistische Paradigma unter dem Einfluss der „Tangentopoli“–Affäre (Mani pulite / Saubere Hände) in eine schwere Krise. Gleichzeitig beginnt die Kommunistische Partei Italiens nach dem Fall der Berliner Mauer mit ihrer eigenen Transformation und Revision der italienischen Geschichte. Der Erinnerung an die faschistische Gewalt begann allmählich die Erinnerung an die Opfer der „Foiben“ sowie an die Verbrechen der italienischen Partisanen in einigen Teilen des Landes entgegenzutreten. Dieses Buch warnt: a) dass der Kampf gegen das Böse, das die Faschisten Ende der dreißiger und Anfang der vierziger Jahre des 20. Jahrhunderts verübten, auch heute noch nicht vorbei ist; b) dass ein neues Modell des Faschismus möglich ist – unter einem anderen Namen und unter anderen Umständen, wovor viele angesehene italienische Intellektuelle wie Umberto Eco, Francesco Filippi und andere warnen; c) dass der Kampf gegen den Faschismus der von ihm ausgehenden Gefahr angemessen sein muss, und d) dass das, was getan werden muss, in erster Linie die Aufgabe der gegenwärtigen Generation ist. Der Autor widmete einen Teil des Buches italienischen Mythen, ohne die es schwierig ist, die Wahrnehmung der Rolle Mussolinis und die Art und Weise, wie faschistische Verbrechen heute vertuscht werden, zu verstehen. Einer dieser Mythen, und zwar ein sehr wichtiger, weist darauf hin, dass das sogennante „Königreich des Südens“ (Regno del Sud, 1943 – 1944) „alle Sünden des Faschismus abgesühnt“ hat, indem es auf die Seite der Alliierten wechselte. Eine solche Herangehensweise an faschistische Verbrechen und an das „kollektive Gedächtnis“, das auf „offiziell festgestellter historischer Wahrheit“ gründet, wirkt sich auch auf die aktuelle Politik des offiziellen Italiens gegenüber Kroatien aus. (Übersetzung: Milan Soklić)
* * *
Povzetek
(Drago Kraljević
REVIZIJA ZLA: Vzroki in posledice prikrivanja nacifašističnih zločinov v Italiji)
Avtor raziskuje povezavo med fašističnimi zločini v obdobju 1922 do 1945 – vključno z Afriko, Hrvaško in južnoslovanskim območjem – amnestijami fašizma po drugi svetovni vojni, prikrivanjem dokumentacije o storjenih zločinih in sprejemanjem zakonov, posvečenih holokavstu (2000) ter Dnevu spomina na eksodus in jame („fojbe“) (2004), ki je uradno uzakonil „kolektivni spomin“ nove italijanske zgodovine. V imenu „narodne sprave“ sta se „levica“ in desnica medsebojno dogovorili, da fašistični zločini iz preteklosti „ne obstajajo več“. Tako fašistična Italija, kot je bilo ugotovljeno v omenjenih zakonih, ni več agresor – izvajalec množičnih zločinov, temveč navadna žrtev nacizma in jugoslovanskega režima. Italijansko povojno obdobje je zaznamovala intenzivna propagandna akcija za ustvarjanje podobe države, ki naj bi bila in ostala „imuna na fašistično preteklost“. Na tak način je bila, kot poudarja avtor, sprejeta tudi mitična ideja o Odporniškem gibanju. Nato spomni, da so bili fašistični zakoni že dolgo pred letom 1938 rasistični. Ko govorimo o vzrokih in posledicah prikrivanja fašističnih zločinov v Italiji, ne gre pozabiti na italijanski kolonializem v Afriki, saj gre za največji zločin pred začetkom 2. svetovne vojne, ki je v Italiji in Hrvaški danes premalo znan. Gre za isto fašistično stranko, isto ideologijo, isto vojsko in istega voditelja („duce“) iste stranke, ki je sodeloval pri množičnih zločinih v Afriki, vključno z nacističnimi po letu 1941. Vse to je bilo izbrisano iz novega „kolektivnega spomina“, ki ga je v imenu omenjene „narodne sprave“ skozi leta postopoma in premišljeno gradil italijanski vladajoči politični razred. V preteklem stoletju je Italija preživljala zelo težke in zapletene čase, katerih bistvene značilnosti so: kolonializem, fašistični režim in zločini ter zelo kompleksen prehod iz monarhije v republiko – brez „italijanskega Nürnberga“. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja se je enotnost med nasledniki Odporniškega gibanja začela krhati, že v devetdesetih pa je antifašistična paradigma pod vplivom afere „Tangentopoli“ (Mani pulite / Čiste roke) zašla v resno krizo. Hkrati se Komunistična partija Italije po padcu berlinskega zidu loti lastne transformacije in revizije zgodovine. Spomin na fašistično nasilje se je postopoma začel soočati s spominom na žrtve v „fojbah“, pa tudi na zločine, ki so jih v nekaterih delih države zagrešili italijanski partizani. Knjiga je opozorilo: a) da boj proti zlu, ki so ga fašisti začeli v poznih tridesetih in zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja, še danes ni končan; b) da je možen nov model fašizma, pod drugim imenom v drugačnih okoliščinah, o čemer razpravljajo številni ugledni italijanski intelektualci, kot so Umberto Eco, Francesco Filippi in drugi; c) da mora biti boj proti novemu fašizmu sorazmeren nevarnosti, ki ga predstavlja in d) da je to, kar je treba narediti, predvsem naloga sedanje generacije. Avtor je del knjige posvetil italijanskim mitom, brez katerih je danes težko razumeti dojemanje vloge Mussolinija in načina prikrivanja fašističnih zločinov. Eden teh mitov, zelo pomemben, poudarja, da se je tako imenovano Južno kraljestvo (Regno del Sud, 1943 – 1944) s prehodom na stran zaveznikov „odkupilo za vse grehe fašizma“. Tak pristop do fašističnih zločinov in „kolektivnega spomina“, ki temelji na „uradno ugotovljeni zgodovinski resnici“, posledično vpliva tudi na sedanjo politiko uradne Italije do Hrvaške. (Prevod: Irena Urbič)
Dvotjednik „Obrana rase“ s manifestom „Talijanski rasizam“ iz 1938.